Oh, ta presneti sladkor

Sladkor je živilo, ki v modernem svetu povzroča ogromno preglavic. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, se je število oseb s prekomerno telesno težo od leta 1980 več kot podvojilo – v letu 2014 je ta številka znašala 1.9 milijarde odraslih, od tega jih je 600 milijonov kategoriziranih kot debelih (1). Vsi se zavedamo, da so današnje prehranjevalne navade daleč od idealnih. Zakaj vendar nič ne storimo, nam je tako vseeno?

Seveda nam ni. Daleč od tega. Žal je tako, da ko pride do trenutka, ko bi se morali upreti čokoladni torti, evolucija ni na naši strani. Želja po sladkem je v nas globoko ukoreninjena. Naši predniki so imeli popolnoma drugačen pogled na hrano, kot ga imamo danes – zaželjeno je bilo, da imajo živila visoko kalorično vrednost, shranjevanje maščob v telesu pa je bilo še kako dobrodošlo, saj hrana ni bila vedno na voljo. Naučili smo se, da je takšne vrste hrana slajšega okusa, prav tako sladek okus nakazuje, da je tisto, kar želimo pojesti, užitno. Sladkost nam je torej skozi zgodovino dobro služila; lažje smo prepoznali bolj hranilno hrano, večje količine slastnih sadežev pa so nam omogočile preživetje v manj rodovitnih obdobjih. Sedaj, ko je hrane v izobilju, nam seveda ta evolucijska naravnanost povzroča strašne težave – še zavedamo se ne, kdaj smo segli po tisti čokoladici! In ko nam ni na voljo, o njej sanjamo, dokler ne stečemo v trgovino. Kot, da smo zasvojeni! In to sploh ni daleč od resnice. Študija iz lanskega leta (2) nakazuje, da bi lahko odvisnost od sladkorja zdravili z enakimi zdravili kot odvisnost od nikotina. Kaj se vendar dogaja?

cake.jpg

Ko zaužijemo košček torte, receptorji na jeziku to zaznajo ter pošljejo signale v možgane, od koder se razcepijo v številna področja prednjega dela, med drugim tudi v možgansko skorjo. Tam se obdelajo različni okusi: grenko, slano, umami in seveda sladko ter se aktivira sistem nagrajevanja. To je zapleteno omrežje, ki daje odgovor na zelo specifično vprašanje: »Naj dejanje ponovim?« In občutek zadovoljstva, ki ga doživimo ob uživanju sladic, je pozitivni odziv našega sistema. Težava nastane ob prekomernem delovanju tega sistema, kjer se pojavi izguba nadzora, nenehna želja po sladkorju ter povišana stopnja tolerance. Tu moram omeniti še dopamin, živčni prenašalec, ki pozitivno vpliva na naše počutje ter nas tako naredi bolj živahne in energične. Nekatere droge (npr. heroin in nikatoin) povzročijo prekomerno izločanje dopamina, zaradi česar marsikdo poskuša podoživljlati ta občutek – temu pravimo zasvojenost. Sladkor ima podobno, a manj intenzivno reakcijo. Če ga jemo občasno, na nas to ne bo imelo pretiranega vpliva. Ker pa statistika kaže, da povprečen človek zaužije trikratno ali celo štirikratno priporočeno dnevno količino, je dopamin nenehno na visoki ravni. Tako se z nekaj prepogostimi ponovitvami hitro znajdemo v situaciji, ko si ne predstavljamo več dneva brez sladkanja in postanemo lahko celo zasvojeni. (4)

Vidimo lahko torej, da nas naša naravnanost po iskanju sladkih živil ter zasvojljive lastnosti sladkorja nikakor ne postavljajo v ugoden položaj. Če ob tem omenim še visoko kalorično vrednost sladkorja (in hkrati nizko hranilno vrednost), torej ni težko predvidevati katastrofalen rezultat.

Veliko ljudi vidi rešitev v alternativnih sladilih, ki imajo nekoliko drugačen vpliv na telo, nižji glikemični indeks, pogosto pa so tudi brez energijskih vrednosti. Več o tem bom govorila v prihajajočem članku. Če ga ne želiš zamuditi ti predlagam, da se prijaviš na spodnje novičke, spremljaš pa me lahko tudi na Facebooku in Instagramu!

VIRI

Mogoče ti bo všeč tudi

Leave a Reply